Kako je papež Frančišek s pomočjo naravoslovnih in družboslovnih ugotovitev izpeljal etiko

Ena od človekovih lastnosti, ki ga tudi dela človeka, je radovednost oz. želja po spoznavanju in doživljanju neznanega. Za prvo, spoznavanje, je večinoma potrebna neka dejavnost, raziskovanje, razum. Za doživljanje je potrebna odprtost, predanost, voljnost čutil. Za oboje je potrebna vera, prav posebna, dvojna vera. Namreč, znanstvenik mora verjeti, da onkraj znanega obstaja še neznano. Prav tako mora umetnik ali vsak človek verjeti, da še ni vseh navdihov doživel, da se mu torej lahko še zgodi kaj lepega, ... ali pa hudega. In če ima talent, ga bo potem izrazil.

...

Govoril bom o znanosti, ki jo danes uradno ne uvrščamo v znanost. In morda celo ni znanost. To novo področje bi radi imenovali naravovarstvo, vendar ima beseda močno antropocentrično noto. Namreč niti približno ni jasno, ali človek pri dejavnosti naravovarstva bolj varuje naravo, ali pravzaprav narava bolj varuje človeka. Prav tako ima izraz dokaj močno birokratsko vlogo v družbi, ki ji tako zmanjšuje celovitost.

...

Papež nam pokaže, da človek, čeprav ni sposoben vsega tega presežnega vsebinsko razumeti, niti občutiti, celo ne verjeti, je človek zmožen in sposoben doumevati, da presežno kot tako obstaja. In ker doumevamo, da presežno obstaja, smo dolžni in prav enako sposobni do tega tudi vzpostavljati primeren odnos.

laudato_si_izpeljava_etike_dobj_2015-10-22.pdf

Kiel 2015

Okoljska in naravovarstvena etika med dejanji in refleksijo

Naravovarstvena in okoljska etika išče razumske utemeljitve za upravljanje narave, ravnanje z naravo in človekovo obnašanje do narave. Iz tega izhodišča obstajata dve različni poti raziskav in ugotovitev.

Prva pot je praktična. Kot uporabna etika naj bi okoljska in naravovarstvena etika usmerjala dejanja. Osnovna moralna vodila (npr. Kantova, etika vrlin, utilitarizem) ter koncepti in ideje (npr. trajnost, globoka ekologija, okoljska pravičnost) se razvijejo v navodila, pravila in usmeritve za praktično ravnanje in upravljanje. Posamezne ugotovitve na tej poti prispevajo k ustreznemu reševanju določenega okoljskega ali naravovarstvenega problema, kot so klimatske spremembe, upad biotske raznovrstnosti, pomanjkanje pitne vode, upravljanje zavarovanih območij, plodnost tal in podobno. Okoljski in naravovarstveni etiki v to pot prispevajo kot dejavni intelektualci, javni svetovalci ali kot okoljski aktivisti.

Druga pot je pot refleksije. Kot uporabna etika, naravovarstvena in okoljska etika tu igra vlogo povezovalca med praktičnimi problemi in konceptualnimi refleksijami, pri čemer jih kritično osvetljuje glede na vnaprejšnje predpostavke. Ta filozofska pot se tako poglablja v (meta)etična, epistemološka in ontološka vprašanja. Okoljski etiki na poti refleksije nastopajo kot tradicionalni filozofi. Utemeljevanje ohranjanja biotske raznovrstnosti nas na primer pripelje do vprašanja, kaj biodiverziteta sploh je, s tem pa do epistomologije bioloških znanosti. Etični posegi na področje klimatskih sprememb temeljijo na predhodnem stališču etike tveganja, in se nadaljujejo v zahtevnih epistemoloških vprašanjih glede vrednosti in verodostojnosti klimatskih modelov. Utemeljevanje drže na področju estetike narave vključuje na eni strani vprašanja dojemanja narave in s tem povezanim fenomenološkim poglabljanjem vanjo, na drugi pa splošno estetsko stališče posameznika. Podobno se pri raziskavah problema razmejevanja srečujemo z vprašanji teže dokazov in upravičenosti moralne obravnave posameznih delov narave, kar privede do metaetičnih vprašanj glede spoznavnih zmožnosti morale in stvarnosti.

Obe poti sta interdisciplinarni. Po prvi, pri kateri je cilj utemeljevanje dejanj, naravovarstvena in okoljska etika nujno gradi na utemeljenem prepričanju o tem, kaj svet je in kako deluje. Zato etične utemeljitve ohranjanja biotske raznovrstnosti temeljijo na spoznanjih biologije in ekologije, ukrepi za ublažitev posledicin prilagajanje dejavnosti pa sledijo fizikalnim modelom, s katerimi ugotavljamo, kako toplogredni plini dejansko vplivajo na podnebne spremebe. Po drugi poti, kjer v okoljskih razpravah primerjamo predpostavke različnih vrst dokazov, soočamo poglabljanja med
a) filozofskimi znanostmi kot so metaetika, ontologija, in še posebej epistemologija, hkrati pa
b) discipline kot na primer politologija, antropologija, ekonomija in podobne.

Poti sta med seboj prepleteni, kar pomeni, da se okoljska in naravovarstvea etika pri reševanju vprašanj glede odnosa in obnašanja do narave, srečuje s filozofsko refleksijo, interdisciplinarnimi raziskavami in praktičnimo dejavnostjo. Praktična pot pri tem ni zgolj  aplikativna, ampak hkrati dviga našo ozaveščenost o filozofskih problemih.

Konferenca ISEE v Kelu 2015 naj bi zrcalila trenutne razmere naravovarstvene in okoljske etike glede na oboje, dejanja in refleksijo.



http://www.isee2015.uni-kiel.de

Izziv papeževe naravovarstvene okrožnice

Laudato Si' je okrožnica z naslovom, ki sledi prvim besedam Sončne pesmi Frančiška Asiškega. To avtor v uvodnih besedah jasno pove. Okrožnica naslavlja vse ljudi dobre volje in se ukvarja z naravo, ki nas vse obdaja, in z odnosom, s kakršnim današnji svet stopa v stik s svojim okoljem, ki je nam najbližji del narave in s tem božjega stvarstva. Besedilo je obširno, kompleksno in celovito, a hkrati jasno in razumljivo. Zdi se, da je papež pristop asiškega ubožca k notranji spreobrnitvi, ki je z današnjega stališča mističen, dopolnil z notranjim orodjem, ki v človeku prevladuje danes, z razumom. Ta razum korenini v krščanskem nauku in je globoko – kot verjetno še nikoli doslej pri katoliških voditeljih – utemeljen na Božji besedi in odprtosti duha za znamenja časov.

Okrožnica že doživlja različne odzive javnosti. Prevladujejo pozitivni, najdejo pa se tudi pomisleki, če so okoljski problemi in človekov odnos do narave stvar, za katero je Sveti sedež poklican. Nekateri kritiki vidijo v omenjanju svetega Frančiška pretiran misticizem, celo poganstvo in sledi panteizma. Nekaj nelagodnosti je povzročila tudi tiskovna konferenca, kjer so sogovorniki – razen patriarha Johna Zizioulasa, ki je kredibilno zastopal ekumenskega patriarha Bartolomeja, najbolj znanega ekologa med teologi – pokazali morda nekoliko preveč segmentarno gledanje na obravnavano problematiko.

Slovenski prevod okrožnice bo predvidoma na voljo jeseni. Ker doslej v našem maternem jeziku nismo poznali celovitega pregleda naravovarstvene in okoljske problematike, ki bi koreninila v krščanstvu, bo za naš narod okrožnica predstavljala poseben izziv, morda tudi delni pretres. Ne moremo sicer zanikati, da s področja tovrstne aplikativne etike ne obstajajo članki in nekaj tematskih številke strokovnih revij, da se o zadevah ni razpravljalo in da naši predstavniki niso sodelovali na mednarodnih konferencah. Tudi se kristjani načelno strinjamo, da je naravo treba varovati, da je okolje pomembno za naše preživetje in preživetje drugih živih bitij. V bolj oddaljeni zavesti imamo celo privzgojeno načelno spoštovanje stvari že zaradi tega, ker jih je ustvaril isti Bog kot nas. Vendar se zdi, da smo zelo na začetku ne le pri praksi krščanskega naravovarstva, ampak celo pri jasni definiciji izrazov. Tako pri vse pogostejših nasvetih glede okolja v verskih časopisih pogosto pogrešamo pravo povezavo z naukom Cerkve, dostojanstvom človeka v odnosu do narave, nujnost celovite ekološke vzgoje mladine in povezanosti  življenja v vseh njegovih oblikah med seboj in z Bogom. "Živeti svojo poklicanost k varovanju Božjega stvarstva ne predstavlja le nekakšne drugorazredne vsebine krščanskega življenja," pravi papež. Celostna ekologija namreč vključuje "premislek o našem življenjskem slogu in naših idealih." 

Kljub težavam, ki jih vse bolj vidimo in občutimo, lahko s papežem zaključimo. "Na tej poti si zapojmo! Naj nas naši boji in skrbi za planet nikoli odvrnejo od veselja in upanja." Ne glede na vero, prepričanje, usmeritev ali trenutno modo.

Laudato Si' - povzetek, prevod odlomkov in kratek komentar

Laudato Si' - besedna analiza 2

(večja slika)

Velikost elipse označuje pogostnost besede.
Barva predstavlja relativno kategorijo pogostnosti.
Debeline povezav predstavljajo pogostnost povezanosti po principu 5L 5D.

Vir besedila: Laudato Si'
Uporabljeno orodje: KH Coder.

Laudato Si' najpogostejše besede

(250 najpogostejših besed - po metodi www.jasondavies.com)

(100 najpogostejših besed - po metodi AntConc in izločitvi 429 stopwords http://www.lextek.com/manuals/onix/stopwords1.html, brez lematizacije)

mesto	število		beseda
1	198		human
2	175		god
3	163		world
4	114		life
5	88		environment
6	82		social
7	81		nature
8	67		environmental
9	61		creation
10	61		earth
11	56		love
12	56		people
13	53		common
14	53		development
15	53		power
16	52		creatures
17	51		economic
18	49		poor
19	47		countries
20	47		society
21	46		humanity
22	46		own
23	43		ecological
24	41		resources
25	41		water
26	40		change
27	40		reality
28	37		global
29	36		relationship
30	35		production
31	34		care
32	34		concern
33	34		created
34	34		progress
35	34		technology
36	33		ecology
37	33		living
38	33		time
39	32		future
40	32		lord
41	32		saint
42	31		capable
43	31		forms
44	30		consumption
45	30		growth
46	30		planet
47	30		self
48	30		sense
49	29		energy
50	29		natural
51	29		political
52	29		responsibility
53	29		species
54	28		culture
55	28		effects
56	28		example
57	28		live
58	28		meaning
59	27		beauty
60	27		ourselves
61	27		pollution
62	26		crisis
63	26		themselves
64	25		economy
65	25		land
66	25		respect
67	25		towards
68	24		continue
69	24		creature
70	24		dialogue
71	24		local
72	24		relationships
73	24		various
74	23		developing
75	23		dignity
76	23		integral
77	23		serious
78	23		universe
79	22		develop
80	22		home
81	22		jesus
82	22		means
83	22		personal
84	22		praise
85	22		quality
86	22		simply
87	22		waste
88	21		called
89	21		christian
90	21		church
91	21		creator
92	21		lack
93	21		particular
94	21		person
95	21		politics
96	21		technological
97	20		international
98	20		protection
99	19		constant
100	19		cultural

Eva Jablonka in Marion J. Lamb

Eva Jablonka je Poljsko-Izraelska biologinja, ki se v svojem delu posveča predvsem genetiki in teoriji evolucije. Kot predavateljica deluje na Univerzi v Tel Avivu. V svojih delih, pri katerih strogo izhaja iz metod molekularnobiološke genetike, še posebej epigenetike, se poglobljeno ukvarja z odnosi med posameznimi organizmi v prostoru in času. Doslej prevladujoč mehanicistični pogled na evolucijo živega, ki predpostavlja strogo hierarhično vzročnost od fizikalnih preko kemijskih do bioloških in vedenjskih procesov in zakonitosti, preseže v dokazovanju splošne medsebojne vzročnosti. V tem okviru posamezni subjekti v naravi vplivajo na druge ne glede na določenost, kakršno smo jim določili v okviru sodobne razvejanosti znanstvenih disciplin.
Kulturno evolucijo v svojih rezultatih raziskav zaznava že pri nekaterih živalskih vrstah in tako širi kulturo in z njo etiko. Predvsem izhaja iz dognanj etologije, torej živalskega vedénja, vendar ne prestopi ločnice, po kateri bi druga živa bitja lahko razumeli kot aktivne etične udeležence.

Marion J. Lamb je predavateljica na Birkbeck Univerzi v Londonu. Podobno kot Jablonka je njena osnova raziskovalnsa dejanvost usmerjena v molekularno genetiko, pri čemer velik poudarek daje ugotavljanju zunanjih vplivov na genetske spremembe. Pri tem se sreča z epigenetiko in vedenjskimi procesi dedovanja in posledično teorijami evolucije. Skupaj z Jablonko sta napisali obširno razpravo Štiri razsežnosti evolucije s podnaslovom Genetska, epigenetska, vedenjska in simbolna raznolikost v zgodovini življenja. Dosedaj prevladujoč mehanicistični pogled na evolucijo s tem utemeljeno presegata, in to z metodami, ki jih je razvila prav redukcionistično naravnvna biologija druge polovice 20. stoletja.

Raziskovalki neposredno ne obravnavata etičnih dilem odnosa človek-narava, postavljata pa nove temelje, na osnovi katerih je mogoče razvoj etike, kakršna se razpoznava iz sodobnih tokov s področja naravovarstvene in okoljske etike, videti v drugačni luči, predvsem v smislu večje medsebojnosti vseh členov žive narave.


Etika postane možna šele ob preseganju mehanicizma (Ob delu Štiri razsežnosti evolucije Eve Jablonke in Marion J. Lamb)

Etika v pravljicah - uvod

Mitologija in ljudska folklora pogosto v sebi skrivata modrosti, ki so zelo blizu etiki, če niso kar posledica določenih etičnih norm, ki so jih ustrezno zavili v brezavtorsko leposlovje ali obredje. Etična in naravovarstvena misel je v nekaterih praviljcah sicer nakazana, vendar se zdi, da nikoli povsem na površinski miselni plasti. Tam se sicer - na pimer v pravljicah - dogajajo izrazito črno-bele zgodbe: hudobni skuša onemogočiti dobrega, neka višja sila pa potem ukrene tako, da sicer dobri ne zmaga popolnoma, ampak tako, da se zlo uravna, dobro pa prevlada. Potrebne bi bile podrobnejše raziskave, zato bomo za uvod zgolj nakazali, na kateri ravni se etika dogaja.

Za etiko naravovarstva namreč niso toliko ključne pravljice, ki govorijo neposredno o naravi, naravnih silah, neposrednem spoštovanju do posameznih živali ali rastlin ali pojavov. Vzporedno s Proppovimi ugotovitvami so pomembni predvsem t.i. živalski pomočniki. Torej tista bitja iz pravljic, ko npr. nekega fanta lisica zaprosi, naj jo pusti pri življenju, kasneje pa mu ta pomaga rešiti nemogočo nalogo, ki mu jo da nek kralj in oče neke princese. In niti tu ni pomembno, da fant lisici pomaga in da mu lisica potem na žvižg prihiti na pomoč - in uganko dejansko reši, ampak gre predvsem za notranje stanje tega fanta. Sprva bi lisico ubil, ker ga ogroža, ker je zver. Potem ga ta preprosi, in se jo usmili, ampak to usmiljenje je v bistvu fantov uvid, da je preventiva ključna, da je treba delati vnaprej nekakšno duhovno zalogo. Ta uvid bo fant kasneje morda gradil z usmiljenjem še do drugih živali, ki jih sreča na poti, vsekakor pa mu bo vedno lažje, in vedno bolj se bo zavedal, da je vnaprejšnja gradnja odnosa najbolj pomembna. Pomembnost pa se izkaže potem, ko v ključnem trenutku, ko gre za življenje ali smrt, notranje razpoloženje (! ne kralj ali princesa, niti smrt, ki mu grozi za vratom, ampak on sam), zna prav odločiti, torej zažvižgati in poklicati narvnega pomočnika, ki sicer ves čas ždi v pripravljenosti - tako kot nas celotna narava ves čas spremlja, nam daje kisik in hrano, zavetje, omogoča naše delovanje.

Pogosto se zdi, da smo nekatere pomembne segmente življenja naših prednikov - vključno z modrostjo odnosa do narave - enostavno poznanstvenili in na ta način umaknili iz vsakdanjika. Kakršnakoli raziskava teh vsebin bi zato nujno morala biti drugače znanstvena, nekako holistično-analitska, če je to sploh mogoče.