Laudato Si' je okrožnica z naslovom, ki sledi prvim besedam
Sončne pesmi Frančiška Asiškega. To avtor v uvodnih besedah jasno pove. Okrožnica
naslavlja vse ljudi dobre volje in se ukvarja z naravo, ki nas vse obdaja, in z
odnosom, s kakršnim današnji svet stopa v stik s svojim okoljem, ki je nam
najbližji del narave in s tem božjega stvarstva. Besedilo je obširno,
kompleksno in celovito, a hkrati jasno in razumljivo. Zdi se, da je papež pristop
asiškega ubožca k notranji spreobrnitvi, ki je z današnjega stališča mističen,
dopolnil z notranjim orodjem, ki v človeku prevladuje danes, z razumom. Ta
razum korenini v krščanskem nauku in je globoko – kot verjetno še nikoli doslej
pri katoliških voditeljih – utemeljen na Božji besedi in odprtosti duha za
znamenja časov.
Okrožnica že doživlja različne odzive javnosti. Prevladujejo
pozitivni, najdejo pa se tudi pomisleki, če so okoljski problemi in človekov
odnos do narave stvar, za katero je Sveti sedež poklican. Nekateri kritiki
vidijo v omenjanju svetega Frančiška pretiran misticizem, celo poganstvo in
sledi panteizma. Nekaj nelagodnosti je povzročila tudi tiskovna konferenca,
kjer so sogovorniki – razen patriarha Johna Zizioulasa, ki je kredibilno zastopal
ekumenskega patriarha Bartolomeja, najbolj znanega ekologa med teologi –
pokazali morda nekoliko preveč segmentarno gledanje na obravnavano
problematiko.
Slovenski prevod okrožnice bo predvidoma na voljo jeseni.
Ker doslej v našem maternem jeziku nismo poznali celovitega pregleda
naravovarstvene in okoljske problematike, ki bi koreninila v krščanstvu, bo za
naš narod okrožnica predstavljala poseben izziv, morda tudi delni pretres. Ne
moremo sicer zanikati, da s področja tovrstne aplikativne etike ne obstajajo
članki in nekaj tematskih številke strokovnih revij, da se o zadevah ni
razpravljalo in da naši predstavniki niso sodelovali na mednarodnih
konferencah. Tudi se kristjani načelno strinjamo, da je naravo treba varovati,
da je okolje pomembno za naše preživetje in preživetje drugih živih bitij. V
bolj oddaljeni zavesti imamo celo privzgojeno načelno spoštovanje stvari že
zaradi tega, ker jih je ustvaril isti Bog kot nas. Vendar se zdi, da smo zelo na
začetku ne le pri praksi krščanskega naravovarstva, ampak celo pri jasni
definiciji izrazov. Tako pri vse pogostejših nasvetih glede okolja v verskih
časopisih pogosto pogrešamo pravo povezavo z naukom Cerkve, dostojanstvom
človeka v odnosu do narave, nujnost celovite ekološke vzgoje mladine in
povezanosti življenja v vseh njegovih
oblikah med seboj in z Bogom. "Živeti svojo poklicanost k varovanju
Božjega stvarstva ne predstavlja le nekakšne drugorazredne vsebine krščanskega
življenja," pravi papež. Celostna ekologija namreč vključuje "premislek
o našem življenjskem slogu in naših idealih."
Kljub težavam, ki jih vse bolj vidimo in občutimo, lahko s
papežem zaključimo. "Na tej poti si zapojmo! Naj nas naši boji in skrbi za
planet nikoli odvrnejo od veselja in upanja." Ne glede na vero, prepričanje, usmeritev ali trenutno modo.