3. nov. 2015

Kako je papež Frančišek s pomočjo naravoslovnih in družboslovnih ugotovitev izpeljal etiko



Ena od človekovih lastnosti, ki ga tudi dela človeka, je radovednost oz. želja po spoznavanju in doživljanju neznanega. Za prvo, spoznavanje, je večinoma potrebna neka dejavnost, raziskovanje, razum. Za doživljanje je potrebna odprtost, predanost, voljnost čutil. Za oboje je potrebna vera, prav posebna, dvojna vera. Namreč, znanstvenik mora verjeti, da onkraj znanega obstaja še neznano. Prav tako mora umetnik ali vsak človek verjeti, da še ni vseh navdihov doživel, da se mu torej lahko še zgodi kaj lepega, ... ali pa hudega. In če ima talent, ga bo potem izrazil.
...
Govoril bom o znanosti, ki jo danes uradno ne uvrščamo v znanost. In morda celo ni znanost. To novo področje bi radi imenovali naravovarstvo, vendar ima beseda močno antropocentrično noto. Namreč niti približno ni jasno, ali človek pri dejavnosti naravovarstva bolj varuje naravo, ali pravzaprav narava bolj varuje človeka. Prav tako ima izraz dokaj močno birokratsko vlogo v družbi, ki ji tako zmanjšuje celovitost.
...
Papež nam pokaže, da človek, čeprav ni sposoben vsega tega presežnega vsebinsko razumeti, niti občutiti, celo ne verjeti, je človek zmožen in sposoben doumevati, da presežno kot tako obstaja. In ker doumevamo, da presežno obstaja, smo dolžni in prav enako sposobni do tega tudi vzpostavljati primeren odnos.


laudato_si_izpeljava_etike_dobj_2015-10-22.pdf