Planet je prenaseljen, ljudje smo se razbohotilil in posegli globoko v naravni red.. Ravnotežje podiramo in mnogo vrst organizmov je na poti izumiranja. Tehnika in naravoslovje sta iz nas, členov v naravi, naredila njene gopodarje. Stanje me je podbudilo, da sem naredil filozofski pregled, in zdaj se sprašujem: ali človeška morala to sme dopustiti? Mar ni to klic k novi dolžnosti, ki je doslej nismo poznali, da prevzamemo odgovornost za prihajajoče generacije in za vso naravo na Zemlji?
Filozofija se podaja na novo in neznano področje?
Filozofija se podaja na novo in neznano področje?
To je nujen korak. Vsa dosedanja morala je namreč povezana z
odnosom med ljudmi. Odnos človeka do narave pa etika doslej še sploh ni vzela v
obravnavo. To se je zdaj zgodilo, in to je novost v filozofiji. Vendar prvi
korak še ne pomeni, da smo zadevi dorasli, ali da hočemo oziroma da moremo
zadostiti novemu moralnemu imperativu. Tukaj se porajajo mnoga vprašanja s
področja psihologije, antropologije, tudi ukrepov, pri čemer pa nisem prepričan,
če zanje v človeku sploh že obstajajo spoznavne zmožnosti.
Glavni problem vaše etike odpovedi se zdi v tem, da posameznik
ob odpovedi ne zazna učinka?
Kdor se zaradi ohranjanja okolja odpoveduje potrošništvu, je
običajno poražen, večina bogatih pa še naprej živi razsipno na račun naravnih
dobrin. Ne vem, koliko posnemalcev imajo dobri zgledi. A ne smemo že vnaprej
izključevati, da se sčasoma ne bodo spremenila tudi stališča, in da se zaradi ustrezne
vzgoje ne bo izoblikoval nov občutek dolžnosti, dostojanstva, razumevanja,
skatka mišljenje, da se preprosto ne spodobi več živeti tako nepremišljeno, kakor
so to počeli ljudje v 20. stoletju.
Se vam zdi, da je to mogoče?
Mogoče že, verjetno pa ne. Bolj verjetno je, da bo imel
večji učinek strah, ko se bo uničevanje narave jasno pokazalo v zelo
vznemirljivih, očitnih in otipljivih pojavih. Zaradi strahu bo doseženo tisto, kar
z razumom ni bilo mogoče. Gre za upanje, ki je po svoji naravi paradoksalo: človeka bodo prepričale šele katastrofe. Morda bodo pred tem naravne nesreče
imele vsaj nekaj zdravilnega učinka.
Ob razmišljanju o teh zadevah in si seveda postavljamo
različne domneve, moramo paziti, da je človek najbolj presenetljivo živo bitje,
in da pravzaprav ni mogoče napovedovatiti, kako se bo družba obračala v
prihodnosti, ko bodo razmere drugačne in ko bodo prišle nove generacije ljudi.
... Morda se bo razvila kakšna nova religija, vendar nima pomena, da o takih
rečeh karkoli domnevamo. Trdim pa, da nesreč ne moremo z zadostno zanesljivostjo vnaprej
napovedovati. A enako, kot ne moremo pričakovati, da bo človek postal razumen,
hkrati ne smemo povsem obupati, da genialnost človeka v prihodnosti ne bo
prinesla ustrezne rešitve. Pomembno je puščati poti odprte, možnostim pa
pomagati na vse možne načine, tudi z opozarjanjem.
Pripravljeno na podlagi besedil v Hans Jonas, 1993: Dem bösen Ende Näher, odlomek pogovora za Der Spiegel 11.5.1992. Vprašanja sta zastavljala Matthias Matussek in Wolfgang Kaden.