Religiozna vrednost živih bitij in Božja komisija
H. Rolston, 1992
Božje ime dejansko ni navedeno v
ameriškem zakonu o ogroženih vrstah (Endangered Species Act of 1973), se pa pojavi v tesni povezavi s tem aktom.
Zakon je namreč sam po sebi precej strog. Po razlagi Vrhovnega sodišča je
Kongres z njim ogrožene vrste postavil kot najvišjo prioriteto pri kakršnihkoli
posegih v naravo. Ker tudi ekonomska vrednost ogroženih rastlin ni omenjena v
samem Zakonu, včasih pa je zelo pomembna, je Kongres sprejel leta 1978 dodatek,
s katerim je bila ustanovljena posebna komisija za odločanje v primerih
nerešljivih nasprotij med ogroženostjo vrst in ekonomijo. Medresorska komisija
lahko dovoli razvoj človekovih dejavnosti na račun uničenja ali celo izumrtja
posamezne rastlinske ali živalske vrste oziroma populacije. Uradni naziv
"Komisija za ogrožene vrste" je prektično istočasno dobila vzdevek
"Božja komisija". Vzdevek šaljivo posega na teološko področje, s tem
pa brez dvoma razkriva, da zakonodaja pri ogroženih vrstah prikrito obravnava
religiozno vrednost ogroženih vrst. Komurkoli je dana pravica uničiti
rastlinsko ali živalsko vrsto, si privzema Božje privilegije.
V praksi naravovarstva, bodisi varovanja
biotske ali krajinske raznovrstnosti, habitatov, populacij in prehajanja
pesticidov po prehranskih verigah, ali vodnega režima pri skrbi za ribe, morda
res zgleda, da je Bog popolnoma nepomembna pritiklina. Ko pa pričnemo govoriti
o varovanju življenja, je njegova navzočnost brezpogojna. Splošna spodbuda za
dejavnost naravovarstva je namreč globoko notranja človekova drža: moralna,
filozofska in religiozna. Osnova za praktično naravovarstvo, načrtovanje in
ukrepanje ob kršitvah temelji na spoštovanju življenja. Kljub temu, da je
izumrtje vrste absolutno nepovratno, so ti ukrepi do neke mere vseeno
pragmatični – v ekonomskem, političnem in znanstvenem smislu.
Kakorkoli že gledamo na Boga, je stvarjenje v izvedbenem smislu očitno biološki proces. Vsekakor stvarstvo obstaja, ne
glede na to, ali poznamo Stvarnika ali ne; prav tako kot obstajajo zakoni,
čeprav zakonodajalec ni viden. Nekateri biologi se izogibajo razmišljanju o
stvarjenju, ker se bojijo prisotnosti Boga v njem. Vsekakor pa priznavajo
rodovitnost, ne glede na to, ali obstaja Roditelj. Nedvomno obstaja skrivnostno
ustvarjanje, ki zahteva, da bodisi naravo pišemo z veliko začetnico, ali
priznamo njenega Boga. Današnji biologi niso in naj ne bi bili nagnjeni k
nadnaravnim razlagam pojavov v naravi, vsekakor pa jo odkrivajo kot prvovrstno
in veličastno. Naravoslovje uči, da se je treba izogibati teleološkim vplivom,
hkrati pa se ne more izogniti vprašanju geneze – nekdanjemu izvoru in
neprestanemu razvoju življenja. Dogajanje na Zemlji je vznemirljivo po vseh
merilih. Biologi morda dvomijo o obstoju Boga, nobeden od njih pa ne dvomi v
genezo.
Biologija je veda mnogih dvomov. Dodajmo
še kakšnega. Ne verjamem, da si lahko dober naravovarstvenik, ne da bi spoštoval
življenje. Meja med spoštovanjem in religioznim odnosom do življenja je pogosto
zabrisana. Če je kaj svetega na vsej Zemlji, je to nedvomno očarljiv proces
nastajanja našega domačega planeta. In za verne, če je kje, potem je tu plodovit božji Duh. In kakorkoli si že bodo biologi v prihodnosti razlagali skrivnost nastanka
življenja, bodo soglasno priznali, da je katastrofa izumiranja vrst, ki jo
povzroča sedanji človek nepovratna in neodpustljiva. Kakor zgleda, da je
biologijo in teologijo včasih težko združevati, ju je težko ločiti pri njunem
spoštovanju življenja. Na začetku nas je skrbelo, če je proces stvarjenja Božje
delo ali ne. Soočeni z usihanjem tega procesa, sta se biologija in teologija
združili v jasnem zaključku: človekova dejanja, ki nepovratno uničujejo
stvarjenje živega, niso po Božji volji.