Paul Taylor, Spoštovanje narave, teorija etike narave
(prirejeno po knjigi Respect for Nature: A Theory of Environmental Ethics, 1986)
Človek
je kot gibalo morale dolžan iskati lastna vodila, po katerih bi skušali
določiti, kako živeti v ustreznih odnosih s svetom narave. To od nas
zahteva, da ne samo prilagajamo moralna pravila lastnih predstav o
naravnem redu živih bitij, ampak da dejavno preiskujemo etična
vprašanja, povezana z odnosom do narave. Zato je nujno, da v nekaj
točkah razčistimo, kaj je to etika narave, kakor smo si jo tukaj
zamislili, in kakor jo tu obravnavamo. Na kratko rečeno gre za poskus
vzpostavitve razumske podlage za sistem moralnih vodil, po katerih naj
bi se človek ravnal pri odnosu do naravnih ekosistemov in njihovih
neokrnjenih združb organizmov.
Tako zastavljen celovit cilj zahteva
sistematičen pregled širokega nabora vprašanj. Kot bo razvidno iz
napisanega, bo po poglobljenem pregledu polnega pomena teorije etike
narave jasno, da se ne ukvarjamo z ničemer drugim kot z vprašanji, kako
umestiti človekovo civilizacijo v svet narave.
Opredelili smo
štiri jasno ločena področja, od katerih je vsako v nadaljevanju
predstavljeno v obliki med seboj tesno povezanih vprašanj.
1. Ali
je človekovo ravnanje pri odnosu do naravnih ekosistemov sploh lahko
predmet moralne obravnave, oziroma, ali je moralna obravnava morda omejena le
na področje medčloveških odnosov? Ali že obstajajo etična vodila, po
katerih naj bi se ravnali pri našem ravnanju z svetom narave? Ali ima
dejstvo, da nekatera naša dejanja dobro ali slabo vplivajo na življenje
prostoživečih živali in rastlin, sploh etični pomen? Ali nam taka
dejstva sama na sebi dajejo kakšen razlog – vsaj delen – da na ta
vprašanja iščemo odgovore in usmerjano oziroma omejujemo svoje
dejavnosti? Ali so dolžnosti in obveznosti do sveta narave neodvisne od
dolžnosti in obveznosti do človeške družbe?
2. Če je odgovor na
katero od prejšnjih vprašanj pritrdilen, se vprašajmo, za kolikšno
moralno zavezanost gre, in kako se ta zavezujoča dejanja razlikujejo od
moralnih dejanj, ki jih moramo izvajati v odnosu do sočloveka? Kakšna
je podlaga za ta zavezujoča dejanja, če so dolžnosti do drugih bitij
neodvisne od dolžnosti do soljudi? Kakšna merila primernega obnašanja in
kakšna pravila pravilnega ravnanja veljajo na področju etike narave?
3.
Kako naj utemeljimo taka merila in pravila? Ali moralne obveze v okviru
načel etike narave lahko temeljijo na razumskih temeljih? Ali lahko
trdimo, da veljavna načela etike narave vse ljudi zavezujejo na enak
način?
4. Končno se moramo vprašati, kako naše dolžnosti in
odgovornost do sveta narave (s predpostavko, da jih imamo) uravnotežiti s
vrednotami sedanjega humanizma in človekovimi interesi? Ali lahko
etične dolžnosti do narave kdaj od nas zahtevajo, da delujemo proti
ciljem človeštva? Če ja, kdaj (če sploh) imajo dolžnosti do narave
prednost pred izpolnjevanjem človekovih ciljev?
Sistematične in
poglobljenje poskuse odgovoriti na ta vprašanja sem poimenoval teorija
etike narave. Pogledi, ki jih predstavljam, so eden od teh poskusov.
Trdim, da smo poleg dolžnosti do sočloveka neodvisno moralno zavezani k
dejanjem ali odpovedi določenim dejanjem, s katerimi dobro oziroma kvarno
vplivamo na življenje prostoživečih bitij v svetu narave. Trdim tudi, da
je te moralne zaveze treba pretehtati glede na nekatere uveljavljene
človeške vrednote. Za izpolnitev dolžnosti, ki izhajajo iz etike narave,
je občasno potrebno žrtvovati vsaj del človekovih interesov.