Čeprav mnogi, če ne večina naravovarstvenih in okoljskih etikov za naravoslovno utemeljitev (ali paralelo) svojih trditev in ugotovitev uporablja Darwinove hipoteze, se vendarle zdi, da se je mehanicizem darvinizma preveč neposredno in posplošeno prenesel najprej na družboslovne znanosti, zdaj pa tudi v humanizem, v filozofijo oziroma etiko. Problem nastane prav zaradi dejstva, da Razvojni nauk, ki ga je Darwin dognal po induktivni poti, na družbena in humanistična področja prenašamo in uvajamo deduktivno. S tem najprej ponarejamo naravoslovni nauk, hkrati pa delamo nasilje družbi in njenemu družboslovju, ki na ključnih, sebi lastnih področjih, deluje po svojih zakonitostih, za katere ni bilo nikoli dokazano, da so enaka kot v podrobnosti razloženih procesih Darwinovega nauka.
Družbo, tudi naravovarstveno in okoljsko etiko, tako na nek način mehaniziramo, jo razcelovitimo, ji vzamemo tisto bistvo, ki človeka ločuje – vendar ne (nujno) povišuje – od ostalih živih bitij.
Razmišljanja, utemeljitve in poglobljen pristop Maturane in Varele bodo v prihodnje nedvomno krojili naravovarstveno etiko, verjetno pa tudi upravno prakso naravovarstva.
maturana_in_odnosnostni_darvinizem_dobj_2014-05-24.pdf