Osnovno izhodišče:
Spoštovanje vsakega živega bitja
Ključne prvine:
- Biocentrična etika narave in okolja:
- Niti antropocentrična (Baxter), niti čutenjecentrična (Singer, Regan)
- Individualistični pristop (ne holistični, kot Aldo Leopoldova etika krajine (=deželska etika)): Nosilec vrednosti je posamezni organizem (ne vrsta, ne ekosistem, ne naravni proces)
- Individualistični pristop izvira iz biocentričnega dejstva, da so samo organizmi (osebki) živi.
- Enakopravnost: vsi organizmi, vključno s človekom, so si v svojih prirojenih vrednostih enakopravni.
Razlogi za spoštovanje
narave (divjine, živih organizmov): sprejemanje biocentričnega
pogleda (navedeno v štirih točkaj spodaj) utemeljuje držo
spoštovanja narave v smislu uresničevanja moralnega odnosa do vseh
živih organizmov (vključno človeka), katerih prirojene vrednosti
so enakopravne.
Biocentrični pogled na
naravo je na bioloških dejstvih utemeljen filozofski svetovni
nazor o človeku in naravi ter vlogi človeštva v naravi. Sestavljen
je iz štirih segmentov:
- Prvič: Ljudje smo nepriviligirani člani skupnosti živih bitij na Zemlji. (Ta pogled se zaveda razlik, a se osredotoča na podobnosti)
- Ljudje kot nebistvena biološka bitja: ljudje si z drugimi bitji delimo za preživetje življenjsko potrebne reči, ki niso v celoti pod našim nadzorom. Ljudje smo enako ranljivi kot druga bitja. Osnovnih pogojev za obstoj si ne moremo zagotavljati niti ljudje, niti katero drugo bitje. V mnogih ozirih ljudje povzročamo pojave, ki jih ne moremo nadzorovati.
- Sorodnost: Z drugimi bitji imamo skupne prednike, zato nas z njimi veže sorodstvo. Na Zemlji smo zaradi razvojnih procesov življenja (evolucije). Poznavanje nastanka bitij pomeni hkrati poznavanje nastanka človeka.
- Prišleki: Razlika je le v tem, da smo se priselili kot eni zadnjih. Na Zemlji je življenje mrgolelo že davno pred nami. Naelili smo se na prostor, ki so ga že milijone let naseljevala druga živa bitja.
- Ljudje nismo končni cilj na poti razvoja: Absurdna je ideja, da je človek zadnji cilj evolucije; kot bi ostala narava čakala naš prihod in nam zaploskala, ko smo se pojavili.
- Naša odvisnost: Ljudje smo povsem odvisni od drugih bitij in brez njih ne bi preživeli. Nujno potrebujemo prizvode njihovih življenjskih procesov. (E.O.Wilson meni, da bi brez vretenčarji braz nevretenčarjev preživeli morda nekaj mesecev)
- Druga bitja niso odvisna od nas: Življenje na Zemlji ni odvisno od človeka; zdi se, da bi brez nas bilo celo lažje.
- Drugič: Narava je neodvisen svet – to je temeljno spoznanje naravoslovne ekologije v smislu „temeljnega zakona ekologije”: vse je medsebojno povezano (Barry Commoner).
- Tretjič: Vsi organizmi (in samo organizmi) so teleološka (namenskostna) središča življenja (tudi rastline, ki iščejo svetlobo), ki imajo svoje lastno dobro (skrb za lastno blaginjo), zato jih zaradi njih samih obravnavamo moralno. Organizmi imajo (ne-subjektivno) „stališče”, ki ga ljudje dojamemo kot dobro ali slabo glede na to, ali gre za pridobitev ali škodo. (Če z buldožerjem uničujemo korenine dreves, organizmom ne povzročamo bolečine, ampak poškodbe.)
- Sposobnost za izbirnostni interes (zavestne želje ali potrebe) ni pogoj za moralno obravnavo. Zato nečutnih bitij (rastline, glive, mikrobi, mnogi nevretenčarji) ne moremo izključevati iz območja morale.
- Čutenje-centrično naravnani filozofi se sprašujejo, zakaj bi nas skrbelo za nečutna bitja, če nič ne čutijo. Če rastlini ni za nič mar, kaj torej sploh zanjo pomeni, če jo poškodujemo? Biocentriki odgovarjajo: prizadenemo lahko ugodnostni interes bitja, ne glede na to, če to nima izbirnostnega intresa.
- Ugodnostni interes je nujna podlaga (predpogoj) za moralno obravnavo. Če bitje nima ničesar, ka bi bilo zanj dobro, nimamo nobenega izhodišča za moralno obravnavo. Tako bitje ne more nič pridobiti, niti ga ni mogoče prizadeti. Vrednotiti ni mogoče nobenega ugodja.
- V tem smislu iz moralne obravnave izpadejo skale ali kupi peska, ki imajo zgolj čisto uporabno vrednost za organzme.
- Nežive bitnosti, kot so vrste, ekosistemi, geološki in biološki procesi niso stvar moralne obravnave, ker ne vsebujejo ničesar, kar bi bilo dobro samo na sebi (na primer nimajo genetskega zapisa, ki je za bitje dober sam na sebi). (Tu Taylor zanika Leopoldov holizem.) Dôbrost teh bitnosti oz. procesov je smiselno porazdeljena na posamezne organizme, ki so v njih udeleženi.
- Stroji ne posedujejo niti ugodnostnega interesa in zato jih ne obravnavamo moralno. (Niti strojev, ki imajo namen – teleološki stroji – na primer vodeni raketni izstrelki). Če avto „potrebuje” olje, ne gre za potrebo avtomobila, ampak za mojo potrebo. (To je odgovor ugovoru, da interesi nezavedajoče rastline temeljijo na njihovih potrebah in ugodnostih, in bi enako lahko tudi stroji, kar je nezdružljivo)
- Četrtič. Vera v človekovo večvrednost je neutemeljena pristranskost; vsaka vrsta je nepristranska in enakopravna.
- Dokazovanje, da smo ljudje več vredni zato, ker imamo sposobnosti, ki jih druga bitja nimajo (npr. mi smo lahko moralni dejavniki), zanemarja, da imajo druga bitja lastnosti, ki jih mi nimamo (zmožnost fotosinteze, zmožnost življenja 10.000 let, sposobnost imeti 20 milijonov potomcev, regeneracija telesna)
- Dokazovanje, da smo ljudje več vredni, ker so naše zmožnosti več vredne (človekovi matematični izračuni so več vredni kot sposobnost opic za plezanje po drevju) je neustrezna presoja vrednosti neke zmožnosti iz enostranskega stališča človekovega življenja. S stališča ugodnega življenja opice, je zmožnost plezanja po drevju večja vrednost.
- Ali obstaja neodvisno merilo ocenjevanja vrednosti posamezne sposobnosti, ki bi bilo neodvisno od vrste organizma?
- Presojanje, da ljudje več vredni ne zato, ker imamo ali smo pridobili nekatere zmožnosti, ampak preprosto zato, ker smo se rodili kot ljudje (bolj plemenita vrsta z višjo lastno vrednostjo) je prejudiciranje, podobno srednjeveški gospodi, ki je bila prepričana, da je več vredna od služabnikov zgolj zaradi čistosti krvnega sorodstva.
- Ali to pomeni, da človekovo življenje nima nič večje vrednosti kot življenje volkov ali vrb?