Okoljska in naravovarstvena etika med dejanji in refleksijo
Naravovarstvena in okoljska etika išče razumske utemeljitve za upravljanje narave, ravnanje z naravo in človekovo obnašanje do narave. Iz tega izhodišča obstajata dve različni poti raziskav in ugotovitev.
Prva pot je praktična. Kot uporabna etika naj bi okoljska in naravovarstvena etika usmerjala dejanja. Osnovna moralna vodila (npr. Kantova, etika vrlin, utilitarizem) ter koncepti in ideje (npr. trajnost, globoka ekologija, okoljska pravičnost) se razvijejo v navodila, pravila in usmeritve za praktično ravnanje in upravljanje. Posamezne ugotovitve na tej poti prispevajo k ustreznemu reševanju določenega okoljskega ali naravovarstvenega problema, kot so klimatske spremembe, upad biotske raznovrstnosti, pomanjkanje pitne vode, upravljanje zavarovanih območij, plodnost tal in podobno. Okoljski in naravovarstveni etiki v to pot prispevajo kot dejavni intelektualci, javni svetovalci ali kot okoljski aktivisti.
Druga pot je pot refleksije. Kot uporabna etika, naravovarstvena in okoljska etika tu igra vlogo povezovalca med praktičnimi problemi in konceptualnimi refleksijami, pri čemer jih kritično osvetljuje glede na vnaprejšnje predpostavke. Ta filozofska pot se tako poglablja v (meta)etična, epistemološka in ontološka vprašanja. Okoljski etiki na poti refleksije nastopajo kot tradicionalni filozofi. Utemeljevanje ohranjanja biotske raznovrstnosti nas na primer pripelje do vprašanja, kaj biodiverziteta sploh je, s tem pa do epistomologije bioloških znanosti. Etični posegi na področje klimatskih sprememb temeljijo na predhodnem stališču etike tveganja, in se nadaljujejo v zahtevnih epistemoloških vprašanjih glede vrednosti in verodostojnosti klimatskih modelov. Utemeljevanje drže na področju estetike narave vključuje na eni strani vprašanja dojemanja narave in s tem povezanim fenomenološkim poglabljanjem vanjo, na drugi pa splošno estetsko stališče posameznika. Podobno se pri raziskavah problema razmejevanja srečujemo z vprašanji teže dokazov in upravičenosti moralne obravnave posameznih delov narave, kar privede do metaetičnih vprašanj glede spoznavnih zmožnosti morale in stvarnosti.
Obe poti sta interdisciplinarni. Po prvi, pri kateri je cilj utemeljevanje dejanj, naravovarstvena in okoljska etika nujno gradi na utemeljenem prepričanju o tem, kaj svet je in kako deluje. Zato etične utemeljitve ohranjanja biotske raznovrstnosti temeljijo na spoznanjih biologije in ekologije, ukrepi za ublažitev posledicin prilagajanje dejavnosti pa sledijo fizikalnim modelom, s katerimi ugotavljamo, kako toplogredni plini dejansko vplivajo na podnebne spremebe. Po drugi poti, kjer v okoljskih razpravah primerjamo predpostavke različnih vrst dokazov, soočamo poglabljanja med
a) filozofskimi znanostmi kot so metaetika, ontologija, in še posebej epistemologija, hkrati pa
b) discipline kot na primer politologija, antropologija, ekonomija in podobne.
Poti sta med seboj prepleteni, kar pomeni, da se okoljska in naravovarstvea etika pri reševanju vprašanj glede odnosa in obnašanja do narave, srečuje s filozofsko refleksijo, interdisciplinarnimi raziskavami in praktičnimo dejavnostjo. Praktična pot pri tem ni zgolj aplikativna, ampak hkrati dviga našo ozaveščenost o filozofskih problemih.
Konferenca ISEE v Kelu 2015 naj bi zrcalila trenutne razmere naravovarstvene in okoljske etike glede na oboje, dejanja in refleksijo.
http://www.isee2015.uni-kiel.de