Mitologija in ljudska folklora pogosto v sebi skrivata modrosti, ki so zelo blizu etiki, če niso kar posledica določenih etičnih norm, ki so jih ustrezno zavili v brezavtorsko leposlovje ali obredje. Etična in naravovarstvena misel je v nekaterih praviljcah sicer nakazana, vendar se zdi, da nikoli povsem na površinski miselni plasti. Tam se sicer - na pimer v pravljicah - dogajajo izrazito črno-bele zgodbe: hudobni skuša onemogočiti dobrega, neka višja sila pa potem ukrene tako, da sicer dobri ne zmaga popolnoma, ampak tako, da se zlo uravna, dobro pa prevlada. Potrebne bi bile podrobnejše raziskave, zato bomo za uvod zgolj nakazali, na kateri ravni se etika dogaja.
Za etiko naravovarstva namreč niso toliko ključne pravljice, ki govorijo neposredno o naravi, naravnih silah, neposrednem spoštovanju do posameznih živali ali rastlin ali pojavov. Vzporedno s Proppovimi ugotovitvami so pomembni predvsem t.i. živalski pomočniki. Torej tista bitja iz pravljic, ko npr. nekega fanta lisica zaprosi, naj jo pusti pri življenju, kasneje pa mu ta pomaga rešiti nemogočo nalogo, ki mu jo da nek kralj in oče neke princese. In niti tu ni pomembno, da fant lisici pomaga in da mu lisica potem na žvižg prihiti na pomoč - in uganko dejansko reši, ampak gre predvsem za notranje stanje tega fanta. Sprva bi lisico ubil, ker ga ogroža, ker je zver. Potem ga ta preprosi, in se jo usmili, ampak to usmiljenje je v bistvu fantov uvid, da je preventiva ključna, da je treba delati vnaprej nekakšno duhovno zalogo. Ta uvid bo fant kasneje morda gradil z usmiljenjem še do drugih živali, ki jih sreča na poti, vsekakor pa mu bo vedno lažje, in vedno bolj se bo zavedal, da je vnaprejšnja gradnja odnosa najbolj pomembna. Pomembnost pa se izkaže potem, ko v ključnem trenutku, ko gre za življenje ali smrt, notranje razpoloženje (! ne kralj ali princesa, niti smrt, ki mu grozi za vratom, ampak on sam), zna prav odločiti, torej zažvižgati in poklicati narvnega pomočnika, ki sicer ves čas ždi v pripravljenosti - tako kot nas celotna narava ves čas spremlja, nam daje kisik in hrano, zavetje, omogoča naše delovanje.
Pogosto se zdi, da smo nekatere pomembne segmente življenja naših prednikov - vključno z modrostjo odnosa do narave - enostavno poznanstvenili in na ta način umaknili iz vsakdanjika. Kakršnakoli raziskava teh vsebin bi zato nujno morala biti drugače znanstvena, nekako holistično-analitska, če je to sploh mogoče.