Schweitzer je sprva svoje misli razvijal kot filozof in teolog v rodni Alzaciji. Knjige ne zadostujejo, treba je narediti nekaj konkretnega, je bilo njegovo temeljno spoznanje, zaradi katerega je doštudiral še medicino ter se z ženo Helene in kasneje hčerjo Rhene posvetil zapuščenim in bolnim sredi Afrike. Svoje vrhunske glasbene talente – vemo, da je bil ključni reformator 20. stoletja na področju izdelave orgel in interpretacije Bacha – je uporabil na orgelskih koncertih, s katerimi je po evropskih in ameriških prestolnicah zbiral materialno podporo za humanitarno poslanstvo. Za svoja prizadevanja je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado za mir, s katero je v Gabonu zgradil bolnišnico za gobavce.
Bistvo
njegove etike je spoštovanje življenja. Celo več kot spoštovanje, kar čaščenje ali celo strahospoštovanje pred veličino življenja. V
nemščini je svojo smer imenoval Ehrfurcht vor dem Leben. Za razliko od
pretežno akademsko razmišljujočih etikov in filozofov, je Schweitzer
svojo filozofijo življenja tudi živel, in sicer skupaj z ljudmi, katerim
je prostovoljno služil.
V svojih
razpravah je Schweitzer obravnaval človekovo življenje kot cel
celovitega toka življenja v naravi. Spoznal je, v duhu prvih stavkov
Geneze, da je življenje dobro, prav dobro. In v tej celovitosti je
njegovo bistvo. Zdi se, kot da svoje etike ni gradil iz razmišljanja in
intuicije ali dosežnih zmožnosti človekove misli, ampak iz življenja,
kakršnega je v njegovi univerzalnosti spoznal. Ubijanje je dovoljeno,
ker je del prehranjevana, in ker je smrt nujen in običajen del
življenja. Vendar si ostala narava, ostale živali, vzamejo samo toliko,
kolikor potrebujejo. Le ena vrsta se obnaša drugače. Človek. Bitje, ki
je sposobno zavesti in etike, si jemlje več kot potrebuje.